Ko ena kaken dan po svoje gre drugam,
kar pae mi, da zase asa mal imam,
vendar priznam, da takrat prav ni ne samevam.
To ne pomeni, da pri meni je e kdo,
doma sem isto sam, spodobi se, da je tako.
Le s spomini obdan mal brkljam
in preteklost pogrevam.
Ko prebiram pisma, ki prejel sem jih neko,
najve od mame, ki v skrbeh je zame,
ker sem moral pro,
pa od prijatlov, nekaj pisem od deklet,
ki zdaj so dame srednjih let.
Mladost pozdravlje me s pa-pa,
pa sploh ne vem kdaj je odla,
je pa tako, ne more n’ za to,
da slej ko prej odide.
Tudi jaz ji vzklikam le pa-pa,
lepo, da si z menoj bila,
po svoje pa lepo je tudi to,
kar za tabo pride.
Ko ena kaken dan po svoje nekam gre,
kar pae mi, tud ona to e dobro ve,
zato v ali ree:
