Ko sem bil mlad, sem bil trapast,
zdaj, ko sem star, sem e bolj,
namesto, da mirno bi ivu,
s kitaro podim se naokol’.
Ko pozna ura odbije
in tapridni odprav’jo se spat,
me najdete sred’ otarije,
ko ravno zaenjam igrat’ in pojem:
La, la, la,……
S pesmijo no hitro mine,
saj igram, kot bil bi na trom,
zjutraj, pa e me kaj prime,
e pijankom grem pet na tac’jon.
Tega ne delam zarad’ d’narja,
to delam zaradi srca,
ki v ritmu mi glasbe udarja,
udarja mi bum-bum-bum, a-a-a.
Jaaa….
La, la, la,….
Mojo so eno svarili,
ko je e ljub’ca mi b’la.
«Premisli», so ji govorili,
«muzikanta nikol’ ni doma!»
A me vseeno je vzela,
zdaj revi zelo je hudo.
Ni jutra, ko nebi zapela:
«Vsi so prihajali, a njega ni b’lo.»
La, la, la,…
Ko se neko bom utrudu
in kri me ne bo ve dral,
se kar na odru bom zgrudu,
pa e bolj divje igral.
Me bodo v pital odpeljali,
to za bolnico dan bo vesel,
zdravniki s sestrami bodo plesali,
primarij pa z mano bo pel.
Jaaa…
La, la,…
To pa ne bo e t’ko kmalu,
s’m bolj zdrav, kot pa kae moj stas.
In ilav, pa kaj bi se hvalu,
jaz odel bom od vas zlo poas’.
Ko me u grob bodo d’jali,
nared’le kelnar’ce bodo palir,
Na ploo pa bodo vklesali:
«Rad je kalil noni mir!»
La, la, la,….